V Sloveniji živi 20.000 oseb z avtizmom, od tega je cca.16.000 odraslih. V Sloveniji smo problematiko avtizma začeli reševati leta 2005, ko se je ustanovilo društvo Center za avtizem. Statistični podatki o prevalenci avtizma, stopnji zaposlenosti oseb z avtizmom, življenjskem slogu njih samih ter njihovih družin in podobno ne obstajajo. Kot tudi ne obstajajo nobene storitve, ki bi naslavljale specifično avtizem (v tem zaostajamo celo za vsemi Baltskimi državami, državami bivše Jugoslavije ter za večino vzhodno-evropskih držav).
Raziskave, ki so jih naredili v Evropi (Eurobarometer Survey on Poverty and Social Exclusion 2009, Report on the social inclusion and social protection of disabled people in European countries) kažejo, da živi 30% invalidov pod pragom revščine. V to skupino spadajo tudi ljudje z motnjami avtističnega spektra (MAS). Leta 2007 so pri National Autistic Society (NAS) v Veliki Britaniji začeli s kampanjo I exist, s katero so želeli opozoriti, da med nami živijo tudi odrasli posamezniki z avtizmom, odrinjeni na rob družbe, brez socialne mreže, v slabem zdravstvenem stanju, nezaposleni, odvisni od svojih staršev in največkrat na robu revščine ali celo pod njeno mejo. V okviru te kampanje je bila narejena tudi raziskava, kjer so ugotovili , da je 1/3 oseb z MAS brez zaposlitve, 1/2 pa jih je več kot 10 let preživela tako brez zaposlitve kot brez socialne pomoči. Zanimiv podatek, ki so ga pridobili v tej raziskavi pa je: 79% vprašanih, ki prejema socialno pomoč, si želi delati, 82% tistih, ki so se prijavili za socialno pomoč, pričajo, da bi pri tem potrebovali pomoč. Le 15% sodelujočih v raziskavi je zaposlenih, 61% odraslih oseb z avtizmom pa je finančno odvisnih od svoji družin, 40% jih še vedno živi pri starših. 92% staršev odraslih oseb z avtizmom je zaskrbljenih, kaj se bo zgodilo z njihovimi otroki, ko njih ne bo več.
Osebe z avtizmom imajo zaradi nefleksibilnosti mišljenja težave na področju komunikacije in socialne interakcije, kar jim onemogoča »normalno« življenje. V razvitem svetu avtizem prepoznavajo kot hudo invalidnost, posamezniki zaradi svojega stanja dobijo veliko podpore, se pa v teh državah zavedajo tudi potencialov, ki jih imajo in koristi, ki jih ima ob ustrezni podpori družba od njih. Kljub zavedanju in reševanju problematike pa tudi v teh državah pri osebah z avtizmom beležijo visoko stopnjo socialne izključenosti. Razlogov za to je več: nesposobnost vzpostavljanja socialne komunikacije in socialne interakcije, izčrpanost, sramota, stigma, nerazumevanje, nepoznavanje problematike in nerazumevanje avtizma, neurejeno družbeno okolje. Danes je znano, da ima le 25% oseb z MAS motnjo v duševnem razvoju. To pomeni, da razlog, da je večina oseb z MAS brezposelna, ni v tem, da zaposlitve ne bi zmogli na kognitivnem nivoju, ampak je posledica nerazumevanja okolja in nepripravljenosti posameznika na okolje (večinoma zato, ker je bil celo življenje v segregiranem okolju).
Vse našteto najpogosteje vodi v revščino, ki je pri odraslih z avtizmom zelo visoka. Vzrokov za to je seveda več: od tega, da jih je več kot 80% brezposelnih (kar ni le posledica slabe osveščenosti družbe, ampak tudi nerazvite socialne mreže posameznika), da ne prepoznajo svojih potreb, do seveda osnovnega problema, ki izvira iz njihove motnje: nezmožnost komunikacije, socialne interakcije (posledica: neurejanje zadev, ki so povezane z njihovim socialno-ekonomskim statusom).
