Zgodovina avtizma
O avtizmu se začne govoriti leta 1911, ko je švicarski psihiater Eugen Bleur prvi "skoval" ta termin. Vendar pa ga je uporabljal v povezavi shizofrenije odraslih.
Leta 1943 je dr. Leo Kanner prvič opisal avtizem. Njegovo delo je temeljilo na raziskavi 11 otrok, ki jih je opazoval med leti 1938 in 1943. Proučeval je otroke, ki niso bili v kontaktu z ostalimi ljudmi od starosti manj kot eno leto.
V istem času, l. 1944, je tudi dr. Hans Asperger uporabil to besedo, avtizem, pri čemer je za razliko od Kannerja, ki je opisoval klasični avtizem, on opisoval bolj inteligentne in funkcionalne otroke. Veliko kasneje je dr. Lorna Wing iz Velike Britanije skovala termin Aspergerjev sindrom, ki definira bolj funkcionalne posameznike z avtizmom.
Kljub Kannerjevim in Aspergerjevim objavam v 40-tih letih, je ostal avtizem dolgo časa uganka v svetu medicine. In še sedaj je tako.
V 50-tih in 60-tih letih, so v glavnem verjeli, da so otroci, ki imajo avtizem, shizofreniki. To pomanjkanje razumevanje je vodilo v to, da so mnogi starši verjeli, da so oni krivi za stanje svojih otrok. V večini primerov se je celo verjelo, da je izvor avtizma "hladna, neskrbna mati (mati hladilnik)", ki vodi otroke v duševno izolacijo. Takšno razmišljanje se je sprejelo na osnovi mnenja dr. Bruna Bettleheima, enega prvih otroških razvojnih strokovnjakov, ki se je osredotočil na avtizem.
Leta 1964 je dr. Bernard Rimland, psiholog in oče sina z avtizmom, napisal delo Infantile Autism: The Syndrome and Implications for a Neural Theory of Behavior. V tem delu se dr. Rimland strinja, da je avtizem biološka motnja in ne duševna bolezen.
Ta knjiga je spremenila način sprejemanja in dojemanja avtizma.
Kmalu po tem, ko je bil avtizem potrjen kot biološko stanje, je dr. Andreas Rett prvi opisal Rettov sindrom kot specifično stanje (l.1966).
Leta 1977 sta dr. Susan Folstein in dr. Michael Rutter objavila prvo študijo dvojčkov z avtizmom in s tem potrdila, da ima avtizem tudi gensko osnovo.
Leta 1991 so dr. Catherine Lord, dr. Michael Rutter in dr. Ann LeCouteur objavili Autism Diagnostic Interview. Leta 1992 je Združenje ameriških psihiatrov (ASA) izdalo Diagnostični in statistični priročnik (DSM-IV), v katerem so bili določeni kriteriji za diagnosticiranje avtistične motnje. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je podoben priročnik izdala l.1993, ki ga poznamo kot Mednarodna klasifikacija bolezni (ICD-10).
V zgodnjih 90-tih letih so genetiki začeli povezovati avtizem z abnormalnostmi na kromosomu 15. Leta 1998, so objavili povezanost med kromosomom 15q in kromosomom 7q.
Kljub vsem tem raziskavam in vedno večjemu razumevanju te motnje, pa še vedno ni uspelo odkriti vzroka za avtizem.
